11. februarja 1922 se je v Rogaški Slatini rodila slovenska pisateljica Ela Peroci.

Ela Peroci je osnovne šole obiskovala v Šmarju pri Jelšah, Rogatcu in Šentvidu pri Grobelnem. Gimnazijo in meščansko šolo je obiskovala v Celju in Kočevju. Študij je zaključila na Državnem učiteljišču v Ljubljani, leta 1942, sredi druge svetovne vojne. S poučevanjem na osnovnih šolah je začela leta 1945, kot novinarka je delovala od leta 1948 pri mladinskih revijah Pionir (Gea), Ciciban in Mladi svet (Otrok in družina). Diplomirala je na Filozofski fakulteti, oddelek pedagogika, leta 1954. Zaposlila se je na RTV Slovenija kot sodelavka pri mladinskem izobraževalnem programu na radiu Slovenija in bila urednica oddaje Radijska šola od leta 1962 do upokojitve leta 1978. Po upokojitvi se je posvetila pisanju in napisala številne kratke sodobne pravljice za mlade naslovnike.

Njena prva kratka objavljena pravljica je bila Moj dežnik je lahko balon, ki so ji kmalu sledile še druge: Hišica iz kock, Majhno kot mezinec, Muca Copatarica, Na oni strani srebrne črte, Ptičke so odletele, Siva miš ti loviš!, Za lahko noč, idr. Ela Peroci je snov za svoj literarni opus črpala iz lastnih zapiskov, ki jih je pisala v obdobju študentskih let. Največji vpliv pri pisanju pa je pri njej imelo materinstvo. Glavni junakinji njenih zgodb sta hčerki Jelka, ki nastopa tudi v pravljici Hišica iz kock, in Anka, ter sosedovi otroci. V novejših zgodbah, pa so junaki tudi njeni vnuki.