Šolski ponos – štorklje 2021-07-01T13:09:19+00:00

Spoštovani starši in obiskovalci naše spletne strani,

z veseljem vam sporočam, da smo našo spletno stran nadgradili z izredno zanimivo vsebino. S ponosom vam predstavljamo življenje in razvoj štorkelj na dimniku naše šole, ki jih snemamo s kamero, nameščeno v neposredni bližini gnezda.

Za ta korak smo se odločili, ker so štorklje naše spremljevalke že vse od leta 2016. Da pa bo vse skupaj še bolj napeto in zanimivo, smo za vas, s klikom na spodnjo povezavo, pripravili tudi neposreden prenos življenja in razvoj štorkelj ter njunih mladičev. Seveda pa nismo pozabili tudi na naše učence in jim dostopnost ogleda omogočili na velikem zaslonu v jedilnici naše šole, preko katerega lahko neprestano opazujejo dogajanje v gnezdu.

Vabimo vas k ogledu in branju zanimivih prispevkov, kjer se bo vse vedoželjce seznanjalo o aktualnih informacijah o razvoju mladih štorkelj. Vse te informacije pa bodo za vas pripravljali:

  • učiteljica biologije ga. Lea Štajer,
  • učiteljica geografije ga. Petra Špiček in
  • učenec 7. a razreda, Bor Kristan, ki opravlja raziskovalno nalogo o vzreji mladih štorkelj.

Z veseljem vas vabimo, da nas spremljate od blizu in daleč,
ravnateljica Janja Sršen

Spremljanje dogodivščin od leta 2016 pa vse do danes

Prispevek pripravila: učiteljica biologije ga. Lea Štajer

V naši šolski okolici smo leta 2016 prvič opazili par štorkelj. Ogledovala sta si šolski dimnik in habitate v šolski okolici. Očitno sta ugotovila, da lokacija za gnezdenje ni slaba in tako pričela graditi gnezdo. No, to sta storila šele naslednjo leto, spomladi 2017. Samček se je trudil splesti trdno gnezdo, vendar mu ni uspelo najbolje. Močan veter ga je odpihnil ravno v času, ko se mu je pridružila samička. S pomočjo gasilcev smo gnezdo vrnili na šolski dimnik, a tistega leta mladičev ni bilo. Naslednje leto se je par vrnil, vendar je tudi v letu 2018 gnezdo ostalo prazno. Spomladi 2019 je bil parček bolj uspešen. Vzredila sta prva dva mladiča.

FOTO: Prečudoviti posnetki posneti z dronom našega bivšega učenca Jureta Kotar.

Leto dni kasneje, leta 2020, je bil parček uspešnejši. Vzredila sta štiri mladičke. Takrat so ornitologi iz Prirodoslovnega muzeja mlade štorklje prvič tudi obročkali.

FOTO: DOPPS

Letošnjo mrzlo pomlad 2021 se je, po vsej verjetnosti, isti par štorkelj odločil vzrediti novo leglo pri nas. Tokrat smo se odločili, da jih bomo pričeli bolj resno spremljati in proučevati. Do sedaj smo štorklje lahko opazovali le z razdalje, v samo gnezdo pa nismo uspeli videti. Vse do sedaj, ko se nam je nasmehnila sreča. Podjetje GEUTEBRUCK Adria d.o.o. nam je posodilo snemalno napravo in kamero, s katero lahko pokukamo v gnezdo in pričnemo bolj natančno raziskovati razvoj štorkelj. Učenec Bor Kristan iz 7.a bo izdelal raziskovalno nalogo o vzreji mladih štorkelj, pri tem pa ga bova usmerjali učiteljici mentorici Lea Štajer in Petra Špiček. Strokovno pomoč bo učenec lahko prejel tudi pri odličnih ornitologih iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) in Prirodoslovnega muzeja, s katerimi pa smo se že povezali.

Dnevnik gnezdenja

Maj 2021
Prispevek pripravila: učiteljica biologije ga. Lea Štajer

Starost: en teden

V gnezdu je bilo pet jajc, dva mladička sta se izlegla v petek, 21. 5. 2021, tretji pa v soboto, 22. 5. 2021. Zelo lepo rastejo in se redijo. Začetek njihovega življenja ni bil tako spodbuden in smo se kar malce bali za njihovo preživetje, saj so jih spremljale izjemno nizke temperature in pogoste padavine. Zaradi požrtvovalnih staršev, ki so varovali mladiče pred vsemi vremenskimi nevšečnostmi, so vsi mladiči preživeli in zrasli v prav velika piščeta. Obeti za prihodnje dni so bolj spodbudne, s tem pa prihodnost malih štorkeljc bolj svetla. Iz preostalih dveh jajc se ne bo izlegel noben mladiček več. Tako pravijo iz DOPPS-a, ki se na štorklje dobro spozna.

FOTO: WebCam

Starost: dva tedna

FOTO: WebCam

12. junij 2021
Prispevek pripravila: učiteljica biologije ga. Lea Štajer

Starost: tri tedne

Minili so trije tedni od kar so se izvalile naše štorkljice. Sedaj so že prav velike in lepo rejene. Ko se postavijo pokonci, sežejo preko trebuha svojih staršev. Po perutih so jim pričela rasti črna letalna peresa, njihovo telo pa še vedno prekriva beli puh. Noge so nekoliko šibke, vendar se že skušajo postavljati pokonci. Predvsem takrat, ko prosijo za hrano, in ko želijo iztrebljat. Pri slednjem opravilu so še posebej smešni in nerodni. Pomikajo se ritensko nazaj, uprejo na peruti in tako, v curku, iztisnejo sečno kislino na rob gnezda. Podobno počnejo odrasle štorklje, le da so pri tem opravilu spretnejše. Rezultat njihovega početja je belo obarvan rob gnezda, kar je jasen pokazatelj gnezdenja štorkelj. Male štorkljice ne jačajo samo nog, ampak tudi peruti. Vsak dan pridno vadijo letalne gibe, da bodo, ko bo čas za to, lahko vzletele.

Starši jim redno nosijo hrano. Na njihovem jedilniku so predvsem deževniki, miši, žabe in še kaj bi se našlo. Vse kar dobijo, pojedo, in to zelo hitro. Če kaj ostane, starši pojedo nazaj, tako da gnezdo ostane čisto.

Temperature so se v zadnjem času precej povišale, kar predstavlja za mladiče precejšen izziv. Da se nebi pregreli, odpirajo sive kljunčke in tako oddajajo presežek telesne toplote. Pri hlajenju, pa jim pomagajo tudi starši, tako da jih polivajo z vodo, ki pa jo tudi pijejo.

Po vedenju so mladiči že prave štorklje. Z enako mero navdušenja, kot to počnejo odrasli, pozdravljajo svoje starše s klopotanjem kljuna in upogibanjem vratu nazaj.

FOTO: WebCam

21. junij 2021
Prispevek pripravila: učiteljica biologije ga. Lea Štajer

Starost: štiri tedne

NAŠE ŠTORKLJICE PRAZNUJEJO
Naše mlade štorkljice praznujejo. Stare so natanko en mesec oz. dobre štiri tedne. V enem tednu so precej pridobile na svoji teži. Kar ni nič čudnega, saj neprestano jedo – pa ne malo, ogromno. Včasih jedo v razmiku pol ure, tudi po štiri miši na enkrat. Pri hranjenju niso izbirčne, teknejo jim ribe, žabe, deževniki, tudi mrhovina. Zaradi obilice hrane so postale večje in močnejše. Noge niso več tako slabotne. Zelo pogosto se postavljajo nanje in hodijo po gnezdu. Predvsem takrat, ko želijo iztrebljat. Čeprav se postavljajo na noge, še vedno raje stojijo na kračnicah (pri človeku so to nartnice), saj tako varčujejo z energijo. Močnejše so tudi peruti, in vse bolj črne. Namreč letalna peresa jim hitro rastejo.

Te dni, zaradi zelo visokih temperatur, mlade štorkljice potrebijejo veliko vode, ki jo morajo starši nositi precej pogosto, da se ne pregrejejo. To je edini način, kako se lahko mladički ohladijo. Odrasle štorklje si pri tem pomagajo z blatenjem nog (iztrebljanjem po svojih nogah). Sečno kislino usmerijo k nogam. Ko ta povzi po njih, hlapi, in tako hladi noge. Na ta način si, po menju strokovnjakov, zbijejo telesno temperaturo za kar eno stopinjo. Bela strjena sečna kislina dodatno odbija sončno sevanje in prepreči nadaljnje segrevanje.

Še slab mesec in naše štorkljice bodo vzletele, se klatile po šolski okolici in samostojno iskale hrano. V gnezdo se bodo vračale le, ko bodo želele počivati oz. prenočiti. Takrat vas, učencev, ne bo več na šoli, saj boste uživali v svojih šolskih počitnicah. Pa nič skrbeti, vse se bo posnelo in objavilo v obliki kratkih filmčkov na šolskem YouTube kanalu.

FOTO: WebCam

23. junij 2021
Prispevek pripravila: učiteljica geografije ga. Petra Špiček

OBROČKANJE ŠTORKELJ

Mladiče štorkelj je obročkal Dušan Dimnik, ki se z obročkanjem ptic ljubiteljsko kot zunanji sodelavec Prirodoslovnega muzeja ukvarja že sedemnajst let. Štorklje najlaže zaznamujemo z obročki na gnezdu, ko le-te še ne letijo.

Ob prihodu g. Dimnika sta samica in samec odletela iz gnezda. Dogajanje sta opazovala z razdalje in se vrnila približno eno uro po obročkanju. Mladiči so zaradi lastne varnosti otrpnili in se naredili mrtve. Ko je eden od mladičev videl štorkljo na drevesu ob šoli, se je dvignil in gledal, kdaj bo priletela nazaj v gnezdo.
G. Dimnik je štorkljam prinesel sveže ribe, ki pa jih je ob povratku samica metala iz gnezda. Šele potem, ko so jih mladiči začeli jesti, jih je pustila, da so jih mladiči pojedli.

Naše mlade štorklje imajo na obročkih oznako SLL (kratica za Slovenijo in Ljubljano ) in tekočo številko: W0097, W0098 in W0099. Namen obročkanja ptic je proučevanje selitev ptic in načina njihovega življenja.

Obročkanje je znanstvena metoda, ki temelji na individualni označitve ptice. Obročkanje organizirajo državni centri za obročkanje ptičev, ki so odgovorni za usklajevanje dejavnosti v državi in delujejo v okviru Evropske zveze za obročkanje ptic Euring. Glede na obroček lahko za vsako štorkljo, ne glede na to, na katerem koncu sveta je najdena, dobimo podatke o njenem spolu, starosti, datumu in mestu obročkanja. Gre za enega od načinov za spremljanje populacije štorkelj v Sloveniji in po svetu.

Sledenje potovanjem obročkanih ptic nam omogoča, da opredelimo njihove selitvene poti in počivališča na selitvi. Tako so npr. mlado štorkljo, ki so poleti 2019 obročkali v Cerkljah na Gorenjskem opazili januarja 2020 na smetišču v Madridu v Španiji.

Če najdete ali opazite ptico z obročkom, to sporočite v državni center za obročkanje. V Sloveniji je to Slovenski center za obročkanje ptičev, ki deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Vir:
https://www.pms-lj.si/si/o-naravi/zivali/vretencarji/ptici/slovenski-center-za-obrockanje-pticev
https://euring.org/files/documents/brochure2007/Euring_brochure_slovenian_2017.pdf

FOTO: Miha Dimnik, Petra Špiček

Vabimo vas k ogledu kratkih filmčkov o gnezdenju mladih štorkelj:

  • Izvalitev štorkljinih mladičev,
  • Pozdravljenje štorkelj,
  • Hranjenje mladih štorkelj,
  • Iztrebljanje mladih štorkelj …

Nekaj splošnih podatkov o štorkljah

Štorklje so velike ptice selilke, ki gnezdijo pri nas. Spadajo v red Ciconiformes (štorklje) in družino Ciconiidae (štorklje). Nekoč so jih uvrščali v red pelikanovce, pa so hitro opazili, da so si v marsičem drugačne od njih in jih uvrstili v svoj red in družino. Poznamo belo štorkljo – Ciconia ciconia in črno štorkljo – Ciconia nigra, ki je nekoliko manj pogosta.

Opis:
Bela štorklja je največja evropska ptica. V višino doseže 140 cm, v dolžino pa 100 cm, razpon peruti pa preko 2 metrov. Tehta od 2,3 do 4,5 kg. Prepoznamo jo po dolgem vratu in nogah ter črno-beli operjenosti. Po telesu ima belo krovno perje, črno je le letalno perje na perutih. Noge in kljun so živo oranžne barve. Razlike med samicami in samci skoraj ni. Majhno razliko je mogoče opaziti le na kljunu. Ta je pri samcih nekoliko širši od samičinega, na konici spodnjega dela kljuna, pa nekoliko ukrivljen.

Habitat in prehrana:
Štorkljini habitati so prostrani travniki z rekami in močvirji oz. poplavljenimi ravnicami, kjer lahko najde svoj plen: miši, žabe, kače, žuželke, deževnike. Področja, kjer prevladuje intenzivno kmetijstvo, število štorkelj upada, saj uporaba pesticidov močno zmanjšuje količino plena, ki ga lovi. Zaradi krčenja travnikov, pogosto išče svoj plen ob robu cest, kar predstavlja problem, saj so mnogokrat žrtve avtomobilskih trkov, ki se končajo usodno.

Parjenje in gnezdenje:
Štorklje niso zveste istemu partnerju, zveste so istemu gnezdu, ki ga vsako leto dograjujejo. Gnezdo spletejo iz vej na visokih drogovih, dimnikih, stavbah ali drevesih. Na lokacijo gnezda ponavadi prileti najprej samec (v aprilu), ki prične dograjevati gnezdo. Če mu takrat želi prevzeti gnezdo neki drugi samček, pride do pretepa, ki se lahko konča usodno. Čez kakih štirinajst dni se mu priključi samica, s katero se je sparčkal na svoji selitveni poti. Prične se parjenje. Po kakem mesecu dni, samica izvali 3 do 5 jajc, ki jih prične tudi valiti. Valita jih oba partnerja, okoli mesec dni. Mladiči se valijo zaporedno v razmiku enega dne. Ni pa nujno, da se izvalijo vsi mladiči. Če preteče več kot en dan po izvalitvi zadnjega mladiča, se ne izvali noben mladič več. Ko se mladiči izvalijo, so težki okoli 70 g. Vsak dan pa pridobijo 50 – 60 g. Za mladiče skrbita oba starša enakovradno. Jih hranita in varujeta.

Razširjenost in populacija:
Celotno svetovno populacijo štorkelj ocenjujejo na več kot pol milijona osebkov, zato je globalno ne štejejo kot ogroženo vrsto. Vseeno pa jih ogrožajo različne pasti pri selitvi: zračni vodi, lov nanje, izsuševanje mokrišč, intenzivno kmetijstvo (pesticidi)… Zaradi vsega naštetega, se le vsaki četrti mladi štorklji posreči vrniti v sredno Evropo.

Razširjenost v Sloveniji:
Štorklje so gnezdile predvsem v vzhodni Sloveniji, v Prekmurju. Sedaj se število gnezditvenih parov tam močno zmanjšuje, zaradi intenzivnega kmetovanja. Uporaba pesticidov močno zmanjšuje število štorkljinega plena in s tem posledično preživetveni uspeh mladičev.
Zaradi omenjenega razloga se štorklje pojavljajo tam, kjer jih do sedaj nismo bili vajeni, to je na Gorenjskem, Notranjskem, Dolenjskem. Samo na Primorskem jih še niso opazili.

Življenjski prostor in selitve:
Štorklje so ptice selivke. V Evropi samo gnezdijo, večino časa pa preživijo v Afriki. Glede na selitvene navade, ločino zahodne in vzhodne selivke. Zahodne selivke gnezdijo v Španiji, Portuglaskem, Franciji, JZ Nemčiji, prezimujejo, pa v savanah podsaharske Afrike. Njihova selitvena pot gre skozi Gibraltar. Vzhodne selivke gnezdijo v Nemčiji, na Danskem in celotni vzhodni Evropi (tudi pri nas) ter Srednjem Vzhodu, prezimujejo pa v vzhodni in južni Afriki. Selitvena pot gre čez Egejsko morje in Sinjanjski polotok.
Vsako leto se, v namen gnezdenja, selijo le odrasle štorklje. Mlade štorklje odletijo v Afriko takoj, ko so dovolj močne za selitev. V gnezditvena območja, pa se vrnejo po dveh do štirih letih, ko spolno dozorijo.
Razlog velikih selitev je predvsem razpoložljivost hrane v določenem obdobju, na določenem mestu. Vendar, če štorklja, zaradi različnih vzrokov, prekine selitveno pot, se nikoli več ne seli. Tako lahko ostane v Evropi ali Afriki celo življenje. V Evropi lahko najde hrano tudi pozimi.
Pri selitvi na tako dolge razdalje spretno izkorišča termični vzgornik v najtoplejšem delu dneva. Termika jih ponese s pasivnim letom v nebo, ne da bi se utrudile z mahati peruti. Potem jadrajo in drsijo do novega termičnega območja. Na ta način porabijo izjemno malo energije. Ker se termični vzgornik nad večjimi vodnimi površinami ne oblikuje, se jih štorklje izogibajo. Zato tudi ne letijo čez Sredozemsko morje, ampak potujejo po dveh kopenjskih selitvenih poteh, ki so bile opisane zgoraj.

Dostopnost