18. junija leta 1901 je v ljubljanski Cukrarni – na isti postelji kot dve leti pred njim Dragotin Kette – umrl Josip Murn – Aleksandrov, eden od štirih osrednjih pesnikov slovenske moderne. Za časa svojega življenja ni bil poznan, danes pa njegova dela štejemo med pomembnejše stvaritve slovenske književnosti.

Rodil se je kot nezakonski otrok Mariji Murn in Ignacu Cankarju. Mati ga je v duševni stiski dala v rejo v Zadobrovo, sama pa je šla služit v Trst, od koder se ni vrnila. Bil je v reji pri Sv. Krištofu, nazadnje pa pri materi Kalanovi na Poljanski cesti. Leta 1885 je bil sprejet v cerkveni šolski zavod Marijanišče.

Po ljubljanskem potresu leta 1895 se je vrnil k materi Kalanovi, s katero sta se preselila v Cukrarno kjer je preživel zadnji del svojega, življenja. Tam se je spoprijateljil z Ivanom Cankarjem, Dragotinom Kettejem in Otonom Župančičem.

Po maturi leta 1898 je s štipendijo trgovsko-obrtniške zbornice odšel na Dunaj. S študijem na eksportni akademiji ni uspel, zato se je želel prepisati na pravo na Dunaj in v Prago, a ker ni bil sprejet, je s tem izgubil štipendijo in se znašel v pomanjkanju. Poleg tega je bil čedalje bolj bolan, na oddih je odhajal na kmete na Gorenjsko, v Zalog pri Cerkljah ter v Zasip pri Bledu.

Njegove pesmi so bivanjske, osebnoizpovedne, razpoloženjske, le malo je ljubezenskih oz. erotičnih – namenjene so bile Almi Souvan. Tematika je pogosto kmečka, motivi pa so iz narave. Poleg pesmi je pisal tudi razpoloženjske črtice, pripovedne spise, pripovedne in priložnostne pesmi, fragmente in nemške pesmi, opeval pa je tudi svetnike. Pesmi zaznamujejo brezdomstvo, tujstvo, hrepenenje, melanholija, revščina, duševna osamljenost, odtujenost in slutnja smrti, kar odraža njegovo nagnjenje k pesimizmu in duševnemu nemiru – težilo ga je dejstvo, da je nezakonski otrok, za katerega se mati ni brigala.